Razkrito tajno dopisovanje med Bachmannom in Böllom!

Razkrito tajno dopisovanje med Bachmannom in Böllom!

Objava korespondence med Ingeborg Bachmann in Heinrichom Böllom je ponovno povzročila razburjenje v literarni pokrajini. Zvezek, ki ga je uredila Renate Langer, osvetljuje posebno prijateljstvo in dialog med dvema pomembnima avtorjema, ki sta se srečala maja 1952 na srečanju skupine 47 v Niendorfu ob Baltskem morju. Hans Höller v predgovoru opisuje dopisovanje kot način izogibanja osebnim konfliktom, ki je bil za oba pisatelja nujen, da bi ohranila samospoštovanje in obvladala izzive literarnega sveta. Oba avtorja, ujeta v lastne skrbi, razpravljata o vprašanju »Kaj počnemo s svojim življenjem?« v njunih 122 korespondencah - 58 pismih od Bachmanna in 64 od Bölla.

Bachmannovo prvo pismo Böllu, napisano decembra 1952, je odgovor na Böllovo izgubljeno pismo. V tem dopisovanju ne postane jasna le medsebojna hvaležnost, ampak tudi eksistencialna negotovost, ki sta jo čutila oba pisca. Böll, ki je bil devet let starejši, se je spopadal z družinskimi in finančnimi težavami, Bachmannova pa si je kljub svojim talentom prizadevala za neodvisnost. Brez spuščanja v zasebna razkritja ali poetološke debate korespondenca vseeno osvetljuje globoke teme, ki so oblikovale življenje in delo obeh avtorjev.

Dokumentirano literarno prijateljstvo

Čeprav je prijateljstvo med Bachmannom in Böllom manj znano kot njuni odnosi z drugimi literarnimi velikani, njuna pisma zajemajo dragocen del njunega literarnega razvoja. V biografijah obeh avtorjev je drugi običajno le bežno omenjen, zato to dopisovanje velja za redek in vreden vir raziskovanja in razumevanja. Objava korespondence ponuja tudi vpogled v osebna razmišljanja obeh pisateljev, daleč stran od njunih bolj znanih afer in prijateljstev z drugimi, kot so Max Frisch, Paul Celan in Hans Magnus Enzensberger.

Zadnje Böllovo pismo, vključeno v knjigo, povabilo na konferenco julija 1972, pomeni pomemben obrat v korespondenci. Skoraj leto pozneje, 17. oktobra 1973, je Böll prejel novico o Bachmannovi smrti. Bolečina in nežnost, ki ju Böll izrazi v svoji osmrtnici za "Der Spiegel", sta prav tako del nove knjige in ponazarjata globoko povezavo med tema dvema izjemnima osebnostima v nemško govoreči literaturi. Ta osmrtnica premošča vrzel med prijateljstvom in izgubo ter dopolnjuje dokumentacijo edinstvenega literarnega odnosa.

Poleg pisem Bachmanna in Bölla se v literarnem svetu omenjajo tudi druga pomembna dela. Nedavno objavljeno besedilo »Mesto naključij« avtorice Bachmannove, ki je opisano kot eno njenih najbolj drznih in eksperimentalnih, ter publikacija o dadaistični zapuščini Huga Balla kažeta na raznolikost nemškojezičnega literarnega diskurza in nadaljnjo relevantnost Bachmannovega in Böllovega dela v tem kontekstu.

Urejanje in objava teh pisem ne poudarjata le prijateljstva med Bachmannom in Böllom, ampak tudi kompleksnost njunih umetniških in eksistencialnih izzivov, ki so ju na koncu povezali.