Čarobni trenutki: Pippo Pollina s svojimi pesmimi navdušuje ljudi v Imstu

Čarobni trenutki: Pippo Pollina s svojimi pesmimi navdušuje ljudi v Imstu

Pippo Pollina je v ponedeljek zvečer navdušil občinstvo na mestnem odru v Imstu s svojo duševno glasbo. Umetnik, ki nas je obdaril s kitaro in klavirjem, je s solističnim programom in novim albumom »Nell’attimo – trenutno« odprl prostor svojim globokim besedilom in zgodbam. Na tem večeru, ki je potekal v sklopu jubilejnega cikla »40 let Art Cluba Imst«, so nedvomno slavili teme miru, povezanosti in strpnosti - sporočila, ki so danes še posebej pomembna.

Pollinin močan, a nežen glas je odprl vrata v nepozabne zvočne svetove. Vsaka pesem ni bila le pesem, ampak pripoved o njegovih izkušnjah, ki zajemajo več kot 60 let življenja, vključno s časom, ki ga je preživel na mednarodni sceni kantavtorjev. Občinstvo se je neposredno dotaknilo in bilo je, kot da je Pollina spretno prebudila vsako čustvo. Njegova besedila govorijo o hrepenenju po svobodi in zavezanosti miru – sanjah, ki jim pridno sledi. Večer je bil močan dokaz njegove sposobnosti, da jasno in odločno posreduje velike teme, zaradi česar so nepozabne in spodbudne k razmišljanju.

Umetnik in njegove zgodbe

Pollina se s programom “Solo in Concerto” ni le ozrl na svoja pretekla dela, temveč je občinstvo poslal na živahno popotovanje skozi njegovo umetniško delo. Na Siciliji rojeni umetnik, ki zdaj živi v Švici, je svoje pesmi pospremil z zgodbami in vizualnimi elementi, vključno s fotografijami in besedili, ki obravnavajo njegove začetke in umetniški razvoj. Tehnične prevleke so spominjale na pomembne sopotnike, kot sta Konstantin Wecker in Palermo Acoustic Quintet, in ustvarile spodbudno vzdušje.

Posebej močan je bil učinek melanholičnih in živahnih zvokov, ki jih je Pollina mojstrsko združil v svoj repertoar. Njegove pesmi so segale od “Mare, Mare, Mare” do “Il Giorno Del Falco” in “Pesem nas nese čez meje”. Ob takšnem večeru se je občinstvo lahko potopilo v čustvene globine njegove glasbe, pri čemer je s svojimi tišjimi, družbeno kritičnimi skladbami lahko do polnosti razvil moč svojih sporočil.

Nepozabna izkušnja

Pollina je občinstvu ponudila ne le koncert, ampak darilo, ki je preseglo trenutek. Večer je bil v znamenju intimnosti, ki jo je še okrepila njegova dolgoletna povezanost z Imstom. Vzdušje je bilo občutno, ko je na koncu brez tehnične okrepitve sredi občinstva zaigral »A mani basse«. V tem skoraj čarobnem trenutku je izginila vsa distanca – ostalo je le bistvo njegove glasbe. To je bil močan trenutek, ki je dokazal, kako močni so lahko tudi najtišji zvoki in kako glasba povezuje ljudi. Rodil se je koncert, ki se ga bomo spominjali še daleč čez ta večer.