Protesti v Beogradu: Spomin na žrtve nesreče na strehi v Novem Sadu!

Protesti v Beogradu: Spomin na žrtve nesreče na strehi v Novem Sadu!

V Beogradu je 1. novembra 2024, na obletnico tragičnega zrušitve strehe glavne železniške postaje v Novem Sadu, več tisoč ljudi protestiralo v spomin na 16 žrtev, ki so izgubile življenje v tej nesreči. Protestov ni zaznamovala le žalost, ampak tudi naraščajoče politično nezadovoljstvo z vlado predsednika Aleksandra Vučića. Potem ko je zrušitev železniške postaje povzročila največje protivladne proteste v zadnjih desetletjih, se demonstracije nadaljujejo približno leto kasneje. Ljudje za katastrofo krivijo korupcijo v vladi, ki se je poslabšala z oddajo obnovitvenih del podjetjem, povezanim z vlado, brez preglednega razpisa.

V srbski prestolnici so se v sredo zbrali tako privrženci vlade kot do vlade kritični demonstranti. Podpornike vladajoče SNS so z najetimi avtobusi odpeljali v Beograd, protivladni protestniki, ki jih je vodila Dijana Hrka, mati ene od žrtev, pa so tvorili okoli 3000 ljudi. Dijana Hrka, ki je med protesti začela gladovno stavkati, zahteva odgovornost za sinovo smrt in preiskavo nesreče, katere vzroki še danes niso znani.

Nemiri in protestna gibanja

Od nesreče v Srbiji redno potekajo protesti. Ljudje iz različnih starostnih skupin, vključno s šolarji in študenti, so se združili v boju proti nezadovoljstvu in avtoritarnim strukturam v državi. Politični analitiki poudarjajo, da nezadovoljstva ne botruje le konkreten incident, ampak tudi splošno naraščajoča inflacija, energetska kriza in zaznana brezperspektivnost med državljani. Ti dejavniki prispevajo k vse večjim pozivom k novim volitvam, čeprav vlada ni hotela narediti korakov v tej smeri.

Demonstracije 1. novembra predstavljajo osrednjo točko v boju proti korupciji. Ob 11.52, ko se je zrušil, so se številni ljudje po Srbiji za 16 minut ustavili in se spomnili žrtev. V tem času obeleževanja je postalo jasno, da je protestno gibanje močno usmerjeno proti strogi politiki vlade, ki jo je EU dojemala kot avtokratsko. Predsednik Vučić je pod pritiskom to prepoznal kot izziv za svojo vlado in poskuša na protestne glasove odgovoriti z represivnimi ukrepi.

Na shodu so zaradi varnosti okoli zbirališč privržencev vlade postavili začasne ograje, red pa je skrbela močna policijska prisotnost. Zaradi tega ustrahovanja se mnogi sprašujejo, koliko svobode je še ostalo v državi, kjer se sodstvo dojema kot neodvisno.

Žarko Milovanović, udeleženec s Kosova, ki se je prav tako pridružil protestom, ni pustil dvoma, da solidarnost obstaja tudi med etničnimi skupinami. Izrazil je podporo predsedniku Vučiću v času, ko Srbija nikoli ni priznala neodvisnosti Kosova. To kaže, da demonstracije niso osredotočene le na specifično katastrofo, temveč tudi na širša politična in etična vprašanja v državi.