Dunajski festivalski tedni: Osupljiva produkcija sojenja Pelicot

Dunajski festivalski tedni: Osupljiva produkcija sojenja Pelicot

V katoliški župnijski cerkvi sv. Elizabete na Dunaju so v režiji Mila Raua odigrali izjemno predstavo, ki se osredotoča na sodni proces proti obsojenemu spolnemu prestopniku Dominiqueu Pelicot. Uprizoritev, ki je potekala 19. junija 2025, je bila razdeljena na tri dejanja in 48 fragmentov ter je trajala dobrih šest ur. Glasno Majhen časopis Igralci so brali spise in komentarje na sodne obravnave, medtem ko je zaslon prikazoval bližnji posnetek osebe, ki je govorila.

Dominique Pelicot je več let omamil svojo ženo Gisèle in jo dal posiliti številnim moškim. Ta zastrašujoči primer je prvič prišel v javnost leta 2020, ko je Pelicot poskušal posneti ženske v supermarketu. Med preiskavo so našli 20.000 posnetkov posilstev, ki so jih dokumentirali Pelicot in najmanj 70 sostorilcev. Sodba zoper njega je bila izdana decembra 2024, kjer je bil obsojen na 20 let zapora, medtem ko se izrečene kazni za sostorilce gibljejo med 3 in 15 leti, so sporočili. ZDF danes.

Javni proces in njegovi učinki

Pogum Gisèle Pelicot, da je primer objavila, je sojenju pritegnil svetovno pozornost. Svoj boj proti spolnemu nasilju je posvetila vsem neznanim žrtvam. Sama je poročala o približno 200 napadih, ki jih je doživela. Sojenje se je končalo z jasno sodbo in možnost po zaporu preventivnega pripora za Pelicota ostaja. Kazni za druge obtožene še niso pravnomočne, saj odvetnik nekdanjega moža razmišlja o pritožbi.

Produkcija na Dunaju, ki je potekala v minimalističnem okolju z le dvema mizama in govornim stolom, je bila zelo drugačna od vzdušja tradicionalnega dvora. Šibko ojačan odmev iz cerkve je dal predstavi sakralen značaj in je bil namenjen temu, da bi občinstvo potegnilo v depresivno temo. Z deli, ki so bili prebrani v prvi osebi, je delo dobilo ganljiv in oseben pečat.

Umetnost kot izraz in soočenje s spolnim nasiljem

Povezava med spolnostjo in umetnostjo je občutljiva, kar kaže razprava na temo spolnega nasilja. V zgodovini so se morali umetniki, kot je Artemisia Gentileschi, ki so v svojih delih obravnavali spolno nasilje, soočati z ogromnimi izzivi. Njeno najbolj znano delo, »Judita in Holofern«, bi lahko razumeli kot primer premagovanja izolacije in sprijaznjenja z žrtvami spolnega nasilja. Podobno sodobni umetniki, kot je Tracey Emin, razmišljajo o osebnih izkušnjah s spolnim nasiljem in sramom v svojih delih in omenjajo to Zdravniški vestnik.

Razprava o reprezentaciji spolnega nasilja v umetnosti ostaja aktualna in ponuja prostor za razmislek, tako umetnikom kot družbi. Primer Gisèle Pelicot in vse večja ozaveščenost javnosti o tem vprašanju jasno kažeta, da umetnost ne služi le kot medij za obdelavo, ampak tudi kot platforma za prikazovanje hudih zločinov.

Skrajšana različica predstave bo imela francosko premiero na festivalu v Avignonu 18. julija in obljublja, da bo še naprej osvetljevala šokantne, a pomembne vidike sojenja.