V Turčiji je kava več kot le pijača

V Turčiji je kava več kot le pijača

Turška kava je veliko več kot le pijača. Je ritual, osnova za pogovor in velja za prednika vseh sodobnih vrst kave. S skoraj 500-letno zgodovino je na Unescovem seznamu Nesnovna kulturna dediščina človeštva zasidran.

Korenine kave

Začetki kave segajo še dlje. Lani Kingston, predavatelj na Portland State University, poroča o enem samem kavnem zrnu iz 12. stoletja, ki so ga našli na arheološkem najdišču v Združenih arabskih emiratih. Okoli leta 1350 so se v Turčiji, Egiptu in Perziji pojavili prvi pripomočki za pripravo kave.

Zgodovina turške kave

Zgodovina turške kave se ne začne v Turčiji, ampak v Jemnu. V 15. stoletju so ga sufijski mistiki uživali, da bi ostali budni med dolgimi nočmi molitev. Ko je sultan Süleyman, v Evropi znan kot Süleyman Veličastni, leta 1538 osvojil Jemen, je kava našla pot v Otomansko cesarstvo. V enem letu je dosegel Konstantinopel, današnji Istanbul.

Že leta 1539 je otomanski admiral Hayreddin Barbarossa registriral lastnino s »kahve odası« (kavarniško sobo), tako kot harvardski profesor Cemal Kafadar citiran v akademskem prispevku o kavi.

Vzpostavitev kavne kulture

Od leta 1550 dalje so se v Istanbulu pojavile prve »kahvehane«, kavarne, ki jih je zgodovinar İbrahim Peçevi dokumentiral v svoji knjigi »Zgodovina Peçevi«. Nova priljubljenost pijače je povzročila hitro preobrazbo kulturnega življenja. Metoda priprave "džezve-ibrik", ki si jo deli z Grčijo in izvira iz Etiopije, je postala zaščitni znak tradicionalne turške kave. Po mnenju raziskovalca gastronomije Merin Sever Temeljna razlika med turško in drugo kavo je v tem, da se džezva-ibrik v bistvu kuha in ne skuha, zaradi česar je pijača nefiltrirana.

Kavarne in njihov pomen

Polemiko so sprožile tudi kavarne. Verski učenjaki in politični voditelji po vsej Aziji in Evropi so jih videli kot mesta subverzivnih dejavnosti in nesmiselnih pogovorov. Guverner Meke, Hayır Bey, je leta 1511 prepovedal kavo v mestu, kar je trajalo 13 let zaradi bojazni, da bi to povzročilo radikalne zamisli. Otomanski sultani so zaradi podobnih razlogov večkrat zapirali kavarne. Vendar nikoli niso popolnoma izginili. Celo v Angliji v 17. stoletju jih je Karel II. Chris MacNeil poročali.

Kava kot nacionalni ritual v Turčiji

Turška kava je "več kot pijača," pravi Seden Dogan, predavatelj na Univerzi v Južni Floridi in po rodu iz Safranboluluja. Doğan ga opisuje kot »most«, ki omogoča izmenjavo – tako v žalosti kot v veselju.

Danes je kava v Turčiji neuradna pijača za srečanje. Ko se prijatelji, ki se že nekaj časa niso videli, želijo pogovoriti, rečejo: "Greva na kavo." V Turčiji to konkretno pomeni: "Pridi, skuhal ti bom skodelico turške kave."

Priprava

Obred priprave je natančen in previden: majhen lonec z dolgim ​​ročajem, imenovan džezva, postavimo na ogenj, najbolje na vročo oglje ali pesek. Najboljša kavna zrna se počasi kuhajo, da sprostijo bogat okus in ustvarijo čudovito odejo pene, ki velja za pečat kakovosti.

Pravo turško kavo je treba postreči vročo z nedotaknjeno peno, skupaj s kozarcem vode in koščkom lokuma (turški užitek). Voda očisti brbončice, lokum pa uravnoteži grenkobo pijače.

Pomembni so tudi rituali pitja kave. Čeprav kavo strežemo v majhnih skodelicah, jo je treba piti umirjeno in počasi, ne na hitro kot espresso. Tako imajo kavna zrna čas, da se usedejo na dno skodelice.

Taseografija: Umetnost branja kavne usedline

Ko je skodelica prazna, sledi ritual taseografije, branje kavne skodelice. Skodelico postavimo obrnjeno na krožnik, da se ohladi, oblikam in simbolom, ki ostanejo v preostalih kavnih zrnih, pa se »prebere« njihov pomen. Ti pomeni so običajno izmišljeni spontano; riba običajno predstavlja srečo, ptica potovanje.

Čeprav vedeževanje v islamski kulturi na splošno velja za neprimerno, se branje iz skodelice kave obravnava kot "igriva, simbolična interpretacija" in "skupni ritual," pravi Kylie Holmes, avtorica knjige " Starodavna umetnost branja kavne usedline.” Doğan se strinja: "To počnemo za zabavo." Taseografijo opisuje kot izkušnjo pripovedovanja zgodb, kjer pogosto porabi eno uro za branje vrtečih se pripovedi in se osredotoča na pozitivne rezultate, saj ljudje »uživajo, ko slišijo dobre stvari o sebi«.

Kultura kave v poročnih obredih

Kavni rituali v Turčiji najdejo pot tudi v druge nacionalne tradicije. Med zaroko morebitna nevesta pripravi turško kavo za ženina in njegovo družino. Kot preizkus značaja ženinovi kavi doda izdatno količino soli. Ko pije brez pritoževanja, pokaže svojo potrpežljivost, zrelost in vrednost.

Širjenje proti zahodu

Kava se je hitro prebila proti zahodu. Benečani so se z njim morda najprej srečali prek trgovskih odnosov. Toda obstaja jasnejša povezava med Turčijo in prvotno kulturo kavarn v Londonu: Daniel Edwards, levantinski trgovec, ki je živel v Smirni (današnji Izmir), je v London pripeljal svojega služabnika Pasqua Rosée. Leta 1652 je Rosée odprla tisto, kar velja za prvo kavarno v mestu, na ulici sv. Mihaela.

Za peni so lahko kupci pili, kolikor so želeli, in se zapletli v živahne pogovore. Podobno kot turški »kahvehanes« so bile te »peni univerze« središča novic, politike in včasih neposlušnosti. Bila so posebej mesta moške neposlušnosti. V obeh kulturah ženskam ni bilo dovoljeno piti kave, v Londonu pa so lahko delale vsaj v kavarni.

Izzivi turške kave

Čeprav ima turška kava bogato zgodovino in kulturni pomen, ji nikoli ni uspelo doseči svetovne prepoznavnosti blagovne znamke espressa. Sever za to krivi generacijsko razliko. »Turško kavo smo zreducirali na ritual in za mlade je zdaj nekaj, kar piješ samo s starši,« pojasnjuje.

Prepričana je, da je inovativnost nujna za globalno privlačnost. Doğan se s tem ne strinja in vztraja, da je treba ohraniti tradicijo.

Vendar pa drugi trdo delajo, da bi turško kavo predstavili svetu. Ayşe Kapusuz organizira delavnice turške kave v Londonu, v New Yorku pa Uluç Ülgen – Dr. Honeybrew – vodi Turkish Coffee Room z gledališkim pitjem kave in vedeževanjem.

"Kljub grenkemu okusu turške kave jo Američani popijejo do zadnje kapljice za idejo o pitju kave," pravi.

Kje najti dobro kavo v Istanbulu

Da bi našli pristno izkušnjo kave v Turčiji, Kapusuz svetuje, da izberete kraj, kjer jo počasi pripravljajo v džezvi, po možnosti na vročem pesku, in postrežejo vročo z gostim penastim prelivom ter lokumom in vodo. V Istanbulu priporoča Kapusuz Hafiz Mustafa. Sever priporoča Mandabatmaz na ulici İstiklal in Nuri Toplar na mestnem egipčanskem bazarju. Za sodoben pridih priporoča Haci Bekir v Kadıköyu.

Skodelico za kavo, ki bere vedeževanje, je mogoče najti v istanbulskem okrožju Sultanahmet ali blizu Tünela v Beyoğluju, vendar Doğan predlaga bolj oseben pristop, saj gre pri izkušnji bolj za pripovedovanje zgodb in človeško povezanost kot za vedeževanje. To bi lahko preprosto pomenilo pomoč domačina, ki pije kavo, da bi odkril fascinantno zgodbo, ki čaka na dnu skodelice.